v prazen dnevnik zapisujem svoje opombe
uporabljam dober svinčnik in pišem lepo
ker bi rad da kdo bere za mano.
poteze pa se vlečejo iz ene v drugo
v vsakem stavku
v vsakem koraku
priznavam nove poraze
in pišem o napakah.
kljub vsemu menim,
da bi lahko koga zanimalo.
na tem mestu
bi rad poudaril, da so vse moje misli
logično izpeljane in
jasno izražene.
pa čeprav napačne.
nekatere so celo zlagane.
rad bi ustrezal drugim, zato jim lažem.
ne.
rad bi ustrezal sebi, zato si lažem.
vendar ker sem strog sodnik
ne ustrezam normam
in ne dosegam kvot
niti zastavljenih ciljev.
niti prestavljenih ciljev.
vsak dan samo drgnem mah z drevesa,
ta pa vztrajno rase,
meni v obraz.
moje oči takrat postanejo
prazni kraterji,
moja lica, puščobna stepa,
moj dah, megla,
moj glas,
tišina.

in to je glavni razlog da uporabljam svinčnik.
misli so v praznem vesolju razvrednotene.
nekaj veljajo samo če jih deliš.
ljubezen je v praznem vesolju razvrednotena.
nekaj velja samo če jo podariš.
v praznem vesolju se ničesar ne moreš dotakniti.
vendar, ali je bolje imeti vesolje napolnjeno z nesnago,
ali praznega?
obup nas žene na rob.
in morda je to dobro.
morda, kot človeška bitja, rabimo to perspektivo.
saj, ko odrastemo, se niti na glavo več ne postavimo,
da bi zamenjali strop z tlemi in nebo z zemljo.
če se red rodi iz kaosa,
se potem sreča rodi iz obupa?
moram najprej doseči rob svojih razsežnosti
da ti bom lahko ponudil roko in te potegnil k sebi?
da te bom dosegel?