Gledam čez rob in čakam.
Gledam čez rok in čakam.

Moral bi že skočiti a moje letalo zamuja.

Strah me je letenja, vendar,
logično razmišljam:
Tla pod mano se krušijo,
kot drobne drobtinice.
Kril nimam.
Poguma je dovolj.
A še vseeno čakam.

Po svoje me zanima, kaj se zgodi,
če bom čakal predolgo.
Vse preveč vajen čarovnije,
ki razveljaji zadnje dejanje.
Tokrat gre zares.

Vmesnih položajev ni več.
Ali ostanem na tem bregu,
se umaknem nazaj med množico,
ali pa skočim.

Padec bo morda trd,
morda pa sploh ne bo padec.

Semafor kaže zeleno.
Semafor ne čaka dolgo.
In nikoli ne veš, ali se prižge rdeča, ali
enostavno ugasne in je konec.